Predstavitev
V prispevku so obravnavani teoretska izhodišča in izsledki raziskav, opravljenih v sklopu
projekta EDUKA2, iz katerih izhaja potreba po novih oziroma dopolnjenih izobraževalnih
modelih na naselitvenih območjih dveh avtohtonih čezmejnih narodnih manjšinskih
skupnosti – slovenske v Italiji in italijanske v Sloveniji. Vsaka izmed navedenih skupnosti
sicer že ima svoj izobraževalni sistem, v katerem je manjšinski jezik tudi jezik učnega procesa.
A čeprav je tovrstni model domnevno najboljši oziroma najučinkovitejši za zagotavljanje
visoke sporazumevalne zmožnosti govorcev, so številne raziskave, opravljene drugod
po svetu, že pokazale tudi nekatere njegove omejitve, ki jih potrjujejo tudi opazovanja
znotraj projekta EDUKA2. V prispevku so izpostavljena nekatera odprta sociolingvistična
vprašanja, ki lahko negativno vplivajo na rabo manjšinskega jezika, prav tako je orisana ena
izmed možnosti za njihovo preseganje.